Kači v skladišču lesa in ivernatih plošč - drugič

Objavljamo poročilo Marije Peganc z intervencije v Limbušu dne 10.6.2011:

Lokacija v okolici tovarne, začetna bojazen delavcev, ki so delali v hali, kjer sta bili opaženi kači in odšli domov, še preden sem našla slepca in zadovoljni pogledi delavcev, s sosednje hale, ki so se upali dotaknili slepca, ženske so se raje držale dela in slepca opazovale z varne razdalje, me je prepričevalo, da moje delo še ni končano. Takoj, ko se je vreme vsaj za silo popravilo, sem ponovila potovanje. Že na začetku sem želela pregledati okolico tovarne, vse do ograje, a sem se ob pogledu na delavce odločila, da jih ponovno pomirim s ponovnim pregledom celotne hale. Tudi tokrat so me večino časa spremljali ali pa vsaj pridno obiskovali, predvsem pa pozorno poslušali. Ko sem menila, da sem bila dovolj prepričljiva, sem jim rekla, da je zunaj dosti večja verjetnost da najdem kaj živega, zato sem ponovno preverila zunanji del hale in se osredotočila na vabljive lokacije, ki sem jih preverila že ob prejšnjem obisku. Tudi vreme mi je bilo bolj naklonjeno in že kmalu sem opazila plazilca. Bila je pozidna kuščarica. Fotografirala sem dve, ostale sem pustila, da so se v miru sončile dalje. Preiskala sem kup listja, kjer sem prejšnjič našla slepca, a ga tokrat nisem našla. Malo naprej, sem v kotu ograje, prav tako v kupu listja, zagledala sumljiv, mali repek, ki je že bil na begu. Takoj sem vedela, da se mi je nasmehnila sreča in kar se da hitro prečesala listje, da mi mlada kača ne bi ušla.

Ujela sem mladiča navadnega goža ni bil ravno navdušen, da sem ga zmotila, zato se je silovito branil. Pokrila sem ga čez glavo in ko se je malo pomiril, sem ga odnesla pokazat delavcem. Najprej so mislili, da sem prinesla odraslo kačo. Pojasnila sem jim zakaj vem da gre za mladiča in ne odraslo žival in kako mladiča goža, še posebej ko je manjši ne zamenjamo z odraslo belouško. Kazala sem rumene lise in temno črtico za očesom, kar je goža poleg gruče ljudi ponovno vznemirilo, tako da me je nekajkrat ugriznil. Pomislila sem, da je bil moj dosedanji trud in prepričevanje o boječnosti in miroljubnosti kač izničen, zato sem razložila, da je kača ogrožena in da se mladiči pogosteje branijo z ugrizi kot odrasle kače, saj še nimajo toliko izkušenj z nevarnimi in zanje potencialno nevarnimi situacijami in da tako nekoliko burneje odreagirajo ne glede na stopnjo ogroženosti. Pokazala sem jim mesto ugriza in jih pomirila, da mi nič ni, da me ne boli in da se mesto ugiza že naslednji dan ne bo več videlo ter da je ugriz nestrupenjače podoben ugrizu mačke, ni prijeten, boleč pa tudi ne, brazgotinica po ugrizu pa se zaceli hitreje kot praska na roki. Kljub nenevarnem in nebolečim ugrizu mladiča nisem želela dajati iz rok v roke, da ne bi ugriznil koga izmed delavcev, zato sem ga z eno roko še vseeno držala, z drugo roko pa fotografirala nekaj delavcev, ki so zbrali dovolj poguma, da so kačo še sami pobožali.  Goža sem nato zaprla v plastični terarij, ki sem ga pripravila tako, da je lahko nudil zavetje prestrašeni živali, da se je gož lahko skril tako pred vročino kot tudi pred radovednimi pogledi. Povedala sem jim, da je ta terarij improvizoričen in da za daljše zadrževanje živali ni primeren. Pojasnila sem jim, da se gožu ne bo nič zgodilo, da je v terariju samo dokler ga ne prenesem drugam in nekje v naravi izpustim. 

Delavcem sem razdelila zloženke o plazilcih. Ponovno sem povedala telefonsko številko Kačofona in jim na zloženkah pokazala linke o našem društvu, Kačofonu in o opisu slovenskih vrst plazilcev, ob prihodu sem jim na ogled pustila nekaj knjig o plazilcih in o kačah, po mailu pa sem jim omenjene linke posredovala še enkrat in jim pripela še njihove fotografije z gožem za spomin in fotografije ostalih dveh vrst plazilcev, ki sem jih opazila v njihovi neposredni okolici, se zahvalila za prvoten klic na kačofon in odšla. Mladiča goža sem na koncu izpustila v bližnji gozd in se utrujena od klepetanja odpravila proti domu.